Pogosto se za analizo kupcev uporablja pareto analizo (80-20). Ameriški akademik Philip Kotler je pareto analizo razširil na 80-20-30, ki pomeni, da nekateri odjemalci dobička ne ustvarjajo, ampak lahko potrošijo do polovice dobička, ki ga ustvarjajo dobičkonosni odjemalci.
 
V realnosti je to novo pravilo uporabno le na omejenem področju. Predvsem se to pravilo kaže pri bančnem poslovanju, kjer se določene transakcijske storitve ne zaračunavajo.
 
Podobne razmere nastopajo tudi v trgovini, kjer je treba vzdrževati določen nabor proizvodov, zaradi celovitosti ponudbe, čeprav določeni proizvodi ne prinašajo visokega RVC, ali pa cene proizvodov ne uravnavajo tržne zakonitosti, ampak jih predpisuje država.
 
Rdeče obarvane stolpce moramo razumeti kot priložnosti. To so potencialni kupci, ki lahko postanejo zelo pomembni, ko organizacija začne tržiti proizvode, ki jih je ta populacija potrebuje in jih je sposobna kupiti. Primer računalniške industrije kaže, da sta tako DEC kot IBM zanemarila gospodinjstva kot potencialne potrošnike nizko cenovnih vendar zmogljivih računalnikov. Znan je izrek Kena Olsena, lastnika in direktorja Digital Equipment Corporation, ki je postavil vprašanje: “Le kdo bi želel imeti računalnik doma?”. Razvoj dogodkov je pokazal, da je osebni računalnik postal potreba današnjega človeka, ko je cena padla pod 1000 € za sistem, ki obsega strojno in programsko opremo. Danes v razvitem svetu težko najdemo gospodinjstvo brez vsaj enega osebnega računalnika, ki je povezan na svetovni splet.