Lojalnost predstavlja vedenjski vzorec, zato jo je treba tako tudi meriti. Ena izmed možnih meritev je razmerje odjemalcev, ki so prestopili k konkurenci. To lahko merimo tako, da preštejemo odjemalce, ki v tekočem letu niso sprožili nobenega naročila.
Če je narava poslovnega procesa takšna, da odjemalec stalno ali periodično naroča, potem lahko prestop k konkurenci opazimo kot trenutno prenehanje naročil.
Če je narava poslovnega procesa pri odjemalcu takšna, da je naročanje občasno (po potrebi), je težje zaznati prestop k konkurenci.
Drugo merilo je povečanje ali zmanjšanje prilivov od posameznega odjemalca. Odjemalec lahko še vedno obdrži določeno raven naročil, vendar je bistveno manjša, kot bi glede na njegov promet lahko bila. Zato je vsaj za večje odjemalce treba spremljati njihove poslovne rezultate (npr. preko I-bon-a), ocenjevati njegove potrebe in ugotavljati spremembe v naročanju.
Zavedati se je treba, da nastopajo različni faktorji, ki lahko zameglijo rezultate opazovanja: natečaji na javnih razpisih, majhne nabave se razlikujejo od velikih nabav, hitre tehnološke spremembe in podobno.